Ivo Kordaš

Dušan Lipovec, akad. slikar in kritik, je leta 2002 o Ivu Kordašu zapisal:

Ivo Kordaš (avtor: kamniški likovnik Dušan Sterle)
Ivo Kordaš (risba Dušana Sterleta)

Kamničan Ivo Kordaš je že od mladosti zavezan umetnosti, predvsem glasbeni in likovni. Zaradi osnovnega poklica zdravnika ni uspel realizirati vseh svojih likovnih potencialov, zato pa se je v zadnjih letih, ko mu to čas dopušča, intenzivno posvetil svoji veliki ljubezni, likovnemu ustvarjanju. V dolgoletnem likovnem snovanju je dosegel upoštevanja vredne rezultate, saj je že leta 1963 samostojno razstavljal, udeležil pa se je številnih skupinskih predstavitev, predvsem s stanovskimi kolegi, slikarji zdravniki, in sodeloval na nekaterih ex temporih. Ukvarjal se je še z modeliranjem in rezbarjenjem, ustvaril je tudi nekaj javnih kiparskih del.

Ivo Kordaš se najraje izraža s slikarstvom, predvsem v tehniki pastela in akrila. V slikarjevih zgodnejših krajinah, tihožitjih in portretih je barvna slikarska risba še jasno definirana in je, še posebno v pastelih, temeljni element gradnje slike. Prav pasteli odražajo še posebno skicozno sproščenost in likovno svežino. Kordaševi cvetlični motivi so rože, ki cvetijo v njegovi domišljiji. To so shematske barvne študije, kjer je sam motiv cvetlic drugotnega pomena, čeprav so ravno zaradi likovnih poenostavitev in barvnih preoblikovanj očem všečne in nas kot take vznemirjajo in radostijo. Ivo Kordaš je tudi izboren portretist. Njegovi portreti, risarski ali skiciozni, v tehniki pastela ali akrila, so dosežki, ki se jih ne bi sramoval marsikateri šolan slikar. S trdno konstrukcijo s pomočjo linij in barv slikar ne doseže samo fizične podobnosti modela, temveč ga tudi psihološko označi.

V vseh obdobjih Kordaševega slikarstva po sta krajina in veduta, v tehniki pastela, še pogosteje pa akrila, poglavitni tematiki njegovega likovnega izražanja subjektivnih interpretacij objektivno dane materije. Pri tem ne gre le za realistično posnemovalno odslikovanje danega miljeja, temveč slikar motiv subjektivno slikarsko preoblikuje z oblikovnimi in barvnimi poenostavitvami. Značilni so pastozni nanosi intenzivnih barv, ki zapojejo kot celota v ubranem koloritu. Z vehementno slikarsko potezo, reduciranjem slikarskega motiva na bistveno, gradi svojski likovni svet, kjer pa so tudi pri najbolj radikalnih poenostavitvah in preoblikovanjih še vedno razpoznavni konkretni topografski motivi. Največkrat je predmet Kordaševe likovne koordinacije vedutni pogled na domači Kamnik ali bližnjo okolico. Sugestivna je serija motivov Malega gradu, tega že ničkolikokrat upodobljenega motiva, ki pa ga je slikar zopet povsem nanovo in sveže slikarsko predstavil s kuliso Kamniških planin v ozadju, kjer geometrizirana dvojna krivulja Kamniškega sedla deluje že kot kodificiran pomenski in simbolni znak tega dela Kordaševega slikarstva.

V seriji slikarskih aktov je avtor se bolj poudaril in privedel svoj primarni kolorizom celo do te meje, da mu je sama barva že sredstvo za slikarsko temo. V tem primeru pač tematike aktov, kjer čutnost ženskega akta prehaja v čisti barvni slikarski akt(ivizem).

Časovno najbližje, torej zadnje Kordaševo slikarstvo, ki sicer še temelji na realistični zasnovi v iskanju avtentičnega in intenzivnega likovnega izraza, se je povsem podredilo - barvi. Z močjo množice barvnih kvalitet in njihovo skupno zvezo gradi vse bistvene postulate predmetnosti slike: z barvo odloča prav vse, od slikarske poteze do zasnove celotne kompozicije. 5 tem se je seveda naslonil na bistveno slikarsko revolucijo 20. stoletja: fauvizem. Vendar, kot ugotavlja likovni kritik, umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel, primerjava s fauvisti za Kordaša ni več ustrezna, saj je popolnoma podredil vsakršne likovne sugestije barvnemu "oblikovanju". V tem procesu, imenujmo ga kar "slikarstvo gestalističnih barvnih analiz", pa nastala slika vse bolj opušča iluzijo prostora in odkrito prehaja v ploskovno površino, kjer govorijo le še barve - slika razpada v čisto barvno amorfnost. Kordaševe slike so mnogoplastni intencionalni predmeti, ki imajo svojo opredeljeno eksistenčno osnovo v realni predmetnosti in povedno v slikarjevi dejavnosti, ki je izslikava sveta. Tega ni mogoče le slikarsko (barvno) (os)misliti, ampak se lahko realizira v izkustvu in temelji na treh dejavnikih konstituiranja slike: predmetu, slikarjevi akciji in gledalčevi percepciji.

Že antično načelo, da bo ljubitelj lepote lepoto zasledoval povsod, velja tudi za našega avtorja, iskalca barvne lepote, likovne in življenjske prepričljivosti, ki mu je slikarstvo oblika posvetitve, zatočišče in stičišče skrivnostnega in svetega.

(Dušan Lipovec, Kamniški zbornik 2002)

(kliknite slike za povečan prikaz)
Kamniški pejsaž (60x50) akril
Kamniški pejsaž (60x50) akril
Na Brdu (40x60) akril
Na Brdu (40x60) akril
Za Savo (50x60) akril
Za Savo (50x60) akril
spletna stran: Branko Novak © 2001 -