Pojav fauvizma v francoskem slikarstvu je napovedal novo estetiko in nasploh novo pojmovanje umetnosti. Čeprav je že impresionizem pretrgal organske povezave z akademsko tradicijo XX. stoletja, je šele fauvizem z njegovo doslednostjo uveljavljanja barve kot glavnega izvira oblike, plastičnosti, prostora in razpoloženja pomenil pravo revolucijo. Revolucijo, kakršne slovensko slikarstvo ni nikoli dočakalo, čeprav imamo v mnogih osebnih opusih naših slikarjev s konca XIX . in XX . stoletja dokaze intenziviranja barvnega izražanja. Vendar ne tako dosledno, kot v nekaterih opusih fauvistov, denimo, Matissea, ki je dosledno prevajal nekdanje tonske vrednosti v čiste barvne valeurje.
Avantgarde XX. stoletja so reducirale starejše, celovitejše likovne angažmane na posamezne komponente, katere so posamično razvijale, med drugim tudi barvo; a ta je služila pogosto kot polnilo bolj ali manj abstraktnih ploskih oblik. Način, na kakršnega pri nasuporablja barvo Ivo Kordaš pa je ob vseh že načetih in videnih možnostih in načinih v slikarstvu vendarle posebna oblikovalska in izrazna različica.
Njegova upodabljajoča izhodišča so sicer neutajljivo v naravi, vedutah, panoramah, izbranih izrezih z določeno funkcijo in v kombinacijah vseh teh, a interpretacija je nekaj posebnega. Redukcija oblik v tem primeru ni samo dediščina ekspresionizma ali funkcionalizma, temveč je nujna zaradi popolne prednosti, ki jo slikar namenja barvnemu izražanju. Slednje pa je izredno močno, prevladujoče in prav eruptivno. Avtor očitno vidi svet tak kakršen se oblikuje v njegovi umetniški intimi: svet, ki ni sredstvo za odslikavanje, ampak pomeni nujo novega umetniškega definiranja.
Kordaševo določanje sveta z barvami, intenzivnimi in, kot pri fauvistih, včasih neposredno iztisnjenimi iz tub, nas od daleč spominja na ekspresionizem, pravzaprav le na nekatere njegove težnje po bolj ko mogoče intenzivnem izrazu. Morda tudi zato, ker njegove slike spet dokazujejo, tokrat zelo osebno, možnost učinkovitega prevajanja tonskih vtisov v krepke, le lastni zakonitosti podrejene barvne kompozicije. V tem procesu je slikar dosleden, morda z nekaterimi nihanji v intenzivnosti, a principu ostaja zvest. Zanesljivo zato, ker je v njem našel ustrezen izraz lastni ustvarjalni senzibilnosti, katero na ta način - z vehemenco poteze in barvno eruptivnostjo - najbolj iskreno izpoveduje.
Bolj ko je osebno, bliže je umetniško ustvarjanje izpovednosti, liriki, čustvenosti. Toda slikarstvo Iva Kordaša ni intimno meditiranje, ampak, je zaradi elementarnega izražanja predvsem z barvami, pravi krik ustvarjalne strasti, kakršna na novo gradi svetove . . .
(Janez Mesesnel, sodni izvedenec za umetnine, muzejski svetovalec in likovni kritik)
kliknite slike za prikaz povečav
