Prof. dr. Mirko Juteršek je  večkrat ocenjeval moje slike, tudi  to v Kavarni Veronika  januarja 2004- »Iz zadnjih likovnih delavnic«. Za razstave na Kamniškem pa je njegovo mnenje najbolj dodelano in pisno na disketi. S prenosom na spletno stran »Kavarne  Veronika« in s težo misli tudi v Kamniku zelo znanega likovnega kritika, je dobilo moje slikarsko delovanje  drugačno težo. Takole je zapisal:

BALOH  STANKA, avtodidakt, je rojena v Zg. Tuhinju. Po mali maturi v Kamniku in srednji šoli v Ljubljani je študirala pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in iz teh strok diplomirala 1961. in 1962. leta. Kasneje je nadaljevala podiplomski študij na medicinski fakulteti v Ljubljani in 1978 dokončala specializacijo klinične psihologije, 1979 pa še študij psihoterapije. Delala je v Dispanzerju medicine dela v Zdravstvenem domu v Kamniku, kjer se je upokojila kot specialist klinične psihologije leta 1993.

Poglobljena v stroko nadaljuje z objavljanjem strokovnih študij, slikarstvu pa se intenzivneje posveča šele od leta 1997 dalje. Tedaj je postala tudi članica Likovnega društva Kamnik, ki ga vodi likovni pedagog in slikar Lojze Kalinšek. Z zavzetostjo je slikala že v nižji gimnaziji, toda za poglabljanje v umetnost kasneje vse do upokojitve ni bilo časa. V veliko spodbudo pri zdajšnjem pridobivanju slikarskega znanja je na podlagi vabil sodelovanje na številnih slikarskih srečanjih oziroma  likovnih delavnicah po Sloveniji. Prvič se je udeležila take slikarske kolonije akvarelistov na Paškem Kozjaku leta 1996, v organizaciji velenjskih likovnikov. Tehniko akvarelnega slikanja je tedaj poučeval njihov stalni mentor, prof. Lojze Zavolavšek. Doslej je razstavljala v povezavi z likovnimi srečanji, pa tudi samostojno. Slika v akvarelni tehniki, z akrilnimi barvami ter z ogljem.

Za zaposlene v medicini je znano, da jim je pogosto v uteho umetnost, posebno glasba ali likovna umetnost. Za domačo uporabo je znanja hitro dovolj, za resnejše javno, če tudi zgolj družabno nastopanje, pa je glasba zahtevnejša in temelji na vztrajnem šolanju. Seveda je tudi na likovnem področju neizogibno izobraževanje, vendar prevzema v glavnem sedanji razmah ljubiteljske  likovne delavnosti glede na množičnost vlogo nekdanje ljudske umetnosti. Prisotna je v vseh plasteh življenja.

Zanimivo, da se slikarka Stanka Baloh po slikah in svojem sodelovanju oziroma druženju z ljubitelji umetnosti bistveno ne razlikuje od množice tistih, ki imajo za seboj že dolg staž t.i. likovnega samorastništva, pa ne zgolj zato, ker je, kot rečeno, pristop k slikarstvu enostavnejši kot h glasbi, pač pa zato, ker je omenjeni resni odnos do svojih službenih zadolžitev disciplinirano prenesla v slikarstvo. Nenazadnje je  odločujoč tudi slikarkin poseben odnos do terapevtskega dela in poznavanja njegovih učinkov. Vzpodbudno in usmerjevalno deluje zdaj tudi na njeno hotenje ter cilje na področju likovne ustvarjalnosti. Čeprav ji je obolelost oči huda ovira, skuša s sproščujočim, stopnjevanim vlaganjem življenjskih moči, vsaj delno nadoknaditi zamujeno v umetnosti. Kot večini avtodidaktov, je tudi Stanki Baloh stvarni svet izhodišče za njeno slikarstvo, toda ne strogo obnavljanje videnega, to ji je namreč izhodišče za njen čustveni utrinek, ki ga je doslej uspela podati, v vsem sanjanem sijaju, v slikanju cvetja. S tokrat razstavljenimi deli ilustrira svoje sodelovanje v likovnih delavnicah. Kaže, kako se je skušala približati krajini na različnih koncih Slovenije. Upodobitev: lahkotno, predvsem pa razpoloženjsko.   
                 
prof. dr. Mirko Juteršek

 

Lojze Kalinšek, slikar in likovni pedagog, je podal svoje zadnje mnenje na otvoritvi pregledne razstave marca 2013 na Občini Kamnik:

Baloh Stanka je bila rojena v Zg. Tuhinju. Po mali maturi v Kamniku in srednji šoli v Ljubljani je študirala pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1961 in 62. Podiplomski študij klinične psihologije in psihoterapije je nadaljevala na Medicinski fakulteti v Ljubljani do leta 1979. Do upokojitve  leta 1993 je delala v Dispanzerju medicine dela v Zdravstvenem domu Kamnik kot specialist klinične psihologije. Ob svojem strokovnem delu je tudi še po upokojitvi objavljala strokovne članke, med drugim tudi leta 2006 izdano obsežno publikacijo z naslovom »Zdravstvena služba na Kamniškem v 20. stoletju, kakor so jo oblikovali predhodniki in sodobniki«.

Ko ji je po upokojitvi končno dopuščal čas, se je začela intenzivno posvečati likovnemu ustvarjanju, leta 1997 se je pridružila Likovnemu društvu Kamnik, katerega aktivna članica je še danes, ko se predstavlja domači kamniški publiki s pregledno razstavo svojih likovnih del iz skoraj 20 letnega likovnega delovanja. Prav na njeno pobudo zdaj v Društvu poteka serija predavanj in delavnic o različnih umetnostno zgodovinskih in oblikovno tematskih vplivih na likovno ustvarjanje.

V Stankinem likovnem ustvarjanju vidimo predvsem dve smeri. Eno kot iskanje likovne lepote svojega življenjskega okolja, predvsem rodnega tuhinjskega in kamniškega, portretov prebivalcev ter v drobnih detajlih krhkih minljivih cvetov, drugo pa v navidezno abstraktnem znanstvenem prodiranju v globino psihološke likovne izrazne ekspresije. Navajena strokovne discipline in doslednosti je zelo hitro dosegla tudi likovni nivo, poleg društvenega delovanja tudi skozi udeleževanje vsakovrstnih likovnih srečanj in izmenjavo izkušenj. Ne obremenjuje se z modnimi klišeji in trend-izmi, zato pa iskreno verjame v svojo pot in preizkuša meje svojih tehničnih in izraznih možnosti. Nezadržno jih širi vkljub pezi let in bolezni in ravno v tem raziskovanju vidi omilitev težav kakor tudi stil življenja, podkrepljen z bogatimi vsakovrstnimi izkušnjami. Te kot posebno žlahtnost vnaša v svoje delo in tu nikakor še ni rekla zadnje besede.

Svoja likovna dela je Stanka predstavila že na devetih samostojnih razstavah in številnih skupinskih, tako v okviru Likovnega društva Kamnik, ob udeležbah na likovnih kolonijah (n.pr. delavnice akvarela na Paškem Kozjaku ali razstave v okviru projekta Zajtrk  ob Ljubljanici, kjer so reprodukcije njenih del krasile tudi razglednice in vabila za naslednja srečanja). Ponosna je tudi na številna priznanja in diplome za prizadevno sodelovanje in kvaliteto njenih likovnih del.

Pričujoča razstavitev zgornje trditve podkrepi s predstavljenimi ciklusi, ki označujejo jasna poglavja Stankinega opusa: krajine in vedute, tihožitja, portreti in abstraktne psihološke študije v tehnikah risanja, slikanja v akrilni in zlasti akvarelni tehniki, znani kot najtežji izrazni možnosti in med ljubiteljskimi  likovniki najpriljubljenejši. Svežina in izraz te slikarske tehnike sta najboljša takrat, kadar izdelek nastane trenutno, neobremenjeno in brez popravljanja. Študijske risbe in slikanje vedut odražajo neprikrito željo po razumevanju, vedenju in znanju ozadja, likovne zakonitosti. Te včasih neprikrito ignorira, s tem doseže veliko bolj ekspresiven izraz, kar pa je lastnost sodobnejših likovnih rešitev. Vsaka podoba je lahko odsev dejanske resničnosti v trenutku pogleda ali pa posledica študiozne obdelave, vsako ozadje posledica topografskih dejstev ali psihološke analize prežete s prepoznavno simboliko izbrane barvne skale. Kot vsak zagret likovni ustvarjalec na svoj način tudi Stanka Baloh počasi in zavestno ustvarja svoj prepoznavni likovni svet in ga nam na tej predstavitvi ponuja v pokušino in razmislek in užitek.                           

Lojze Kalinšek, slikar in likovni pedagog