• prva stran
• foto spomini
• drugi o njem

Jožica Brodarič:

"Ko sem se pred kakšnimi trinajstimi leti s televizijsko ekipo odpravila na snemanje prispevka o modnem kreatorju g. Ivanu Debevcu za oddajo Trend, nisem natančno vedela, kaj naj pričakujem. Prepričana sem bila, da bo gospod Debevec predvsem nostalgično obujal spomine. Toda kljub svojim poznim letom je bil še v polnem delovnem zanosu. V njegovem ateljeju je bilo še veliko na pol izdelanih oblačil za njegove stranke, pripravljenih za pomerjanje. Tudi sicer je bil prostor prepoln oblačil iz njegovega zlatega obdobja, ki jih je sistematično hranil. Obešene so bile vsepovsod, na obešalnikih, na stenah in na lutkah. Gospod Debevec se je skoraj o vsaki od njih živahno razgovoril. Vsaka obleka je imela svojo zgodbo, za vsako je vedel, kdo jo je nosil, ob kakšni priložnosti jo je nosil in katere anekdote stojijo za njo. Takoj mi je postalo jasno, da imam opraviti z veliko osebnostjo. Ivan Debevec je prvi pravi slovenski povojni modni oblikovalec z imenom, ki je bilo blagovna znamka, in to v času, ko družbeno okolje tovrstnemu izpostavljanju individualnosti ni bilo naklonjeno. G. Debevec je bil v tistih časih edini naslov, kamor so se lahko zatekle ženske, če so želele izgledati zares glamurozno. In to je veljajo ne samo za Slovenijo, ampak za celotno Jugoslavijo. Z vidika zgodovine slovenske mode je Debevec vsekakor izjemno pomembna epizoda. In kot ustvarjalec bi si absolutno zaslužil strokovno obravnavo in prezentacijo v kakšni ustrezni muzejski ustanovi."

Elda Viler:

"Spomini nanj so mi zelo prijetni. Kot človek je bil vedno dobre volje, nasmejan in zelo duhovit. Spominjal me je na velikega komika Čarlija Čaplina.
Ko sem ga nekoč vprašala, ali bi mi ukrojil kostim, ki sem ga nato sama sešila, je to rade volje storil takoj brezpogojno. Sešil mi je tudi kakšen dober "gvant", in to brezplačno. Nato sva se zmenila za kompenzacijo - za nastop na modni reviji, ki jih je prirejal v Kamniku ali Mengšu. Rad je šival za ženske, ki so obleke znale nositi. Tako je svoj izdelek tudi zelo rad opazoval.
S pokojnim soprogom Antonom Dežmanom sva ga večkrat rada obiskala in se v njegovi družbi do solz velikokrat nasmejala njegovim šalam. Ko sva prišla na obisk je hitro opustil svoje delo in naju povabil na kovico v sosednji barček. Na njegovi modni reviji, ko sem bila za nastop v času karnevala oblečena v indijanko, mi je nenadoma prenehal delovati mikrofon. Pela sem naprej, kot da se ni nič zgodilo, publika pa mi je namenila močan aplavz. Po končani pesmi Val na valu spi, ki je zadonela po dvorani brez ozvočenja, je bil mojster Debevc zelo navdušen. Še danes se ga živo spominjam, kako je bil ponosen name.
Rad je imel glasbo, petje, modne revije, šov in nasploh vse lepo, staro in mlado. Njegovo navdušenje nad vsem tem najlepše opišem z njegovimi besedami: 'To bo pa zažgalo.'
Vsi smo ga imeli resnično radi."

Stane Jerko:

"V poznih 60. letih sem že sodeloval kot modni fotograf na modnih revijah, ki jih je prirejal znani modni krojač iz Mengša g. Ivan Debevc. Te fotografije so nastajale še v letih 1970-1980. Modne revije g. Debevca in njegovi unikatni in izvirni modni izdelki oz. oblačila so navduševali publiko s svojo izvirnostjo"

Zorica Pesek:

"Modnega kreatorja g. Ivana Debevca sem spoznala v Mengšu, kamor me je povabil, da bi kot manekenka nastopala na njegovih modnih revijah.
Njegovo rast v modi in njegovih kreacijah sem spremljala več kot dvajset let. Kjerkoli smo imeli modne revije s prikazom njegovih kreacij, pa naj je bilo to veliko mesto z veliko dvorano ali pa manjše mestece z nekoliko manjšo dvorano, so nas po vsakem izhodu na modno pisto spremljali z bučnim aplavzom. Njegovi modeli so bili unikatni, kot je bil Ivan sam kot človek Bil je nekaj posebnega. Bil je izredno topel in prijazen človek in vse to se je tudi izražalo na njegovih modnih izdelkih. Kot manekenka sem vedno z veseljem predstavljala njegovo modno in izredno domiselno kreacijo, presenečal je s svojo izvirnostjo - tako mene kot publiko in tudi vse modne kritike. Poznavalci mode so ga večkrat imenovali slovenski Dior in menim, da sije to primerjavo tudi zaslužil!".

M.B. (v domžalskem Občinskem poročevalcu 5/1986):

"Mnogokrat se spominjam trditve znanega, že nekoliko starejšega Domžalčana, ki ima ob pogovoru o delu vedno pri roki stavek: „Brez ljubezni ni nič". "Tam. kjer ustvarjalnosti ne spremlja tudi ljubezen do dela, ki ga opravljaš, je učinek tega ravnanja že vnaprej manjši. delo le delo, brez tistega „nekaj več" …"
Ta občan. J.G, ki to svojo trditev rad mnogokrat pove. mi je bil pred očmi takrat, tistega petkovega večera, ki nam ga je oblikoval mojster Ivan Debevc iz Mengša.
Poleg komercialne, za uho atraktivne glasbe, nam je ponudil vstopnico za vstop v njegov svet barv. tkanin, oblik, modelov, iskanj, domislic, sanjarij o lepem, estetskem, povzdignjenem oblikovanju naših oblačil. Kam vse se zateka njegova misel? Kje vse poskuša najti estetizirajoče učinke!!! Kakšna eksplozivnost ustvarjalnosti, razkošje zamisli, navsezadnje kolikšen fizični napor, da se te zamisli tudi uresničijo?
Navdušujoči so rezultati, navdušujoče je spoznanje o neverjetni ustvarjalnosti nekaterih izmed nas, navdušujoče je tudi to, da imamo med nami vendarle še ljudi, ki kakšno stvar še delajo z ljubeznijo in iz ljubezni. Navdušujoče je navsezadnje tudi to, da si vendarle še kdo po pravici zasluži - kot si ga Ivan Debevc - vzdevek ENTUZIAST … "